4 poti joge

1. RADŽA (RAJA) JOGA
Radža pomeni kralj. Tako kot kralj je radža jogi samozavesten, neodvisen in neustrašen. Radža joga je pot samodiscipline in prakse.
Radža jogo poznamo tudi pod imenom aštanga joga (Ashtanga Yoga) (osem korakov joge), saj je sistematično razdeljena na osem delov:

1. Jama (yama) – notranje samoobvladovanje
2. Nijama (niyama) – notranja disciplina
3. Asana – telesni položaji z zavedanjem v sinhronizaciji z dihom
4. Pranajama (pranayama) – nadzor nad dihom
5. Pratjahara (pratyahara) – odmik uma od čutov
6. Dharana – enotočkovna osredotočenost uma
7. Dhjana (dhyana) – stanje onostranstva ali transcendence
8. Samadhi – zlitje s kozmično zavestjo in energijo.

Osem korakov radža joge sistematično vodi v notranji mir, jasnost, samonadzor in samo-realizacijo.

1. Jama (yama) – notranje samoobvladovanje

Temelji na petih načelih:

· Ahimsa – nenasilje
Ahimsa pomeni, da ne povzročamo bolečin in ne škodimo drugim živim bitjem z ubijanjem, mislimi, besedami ali dejanji. Mesojedstvo zahteva smrt živali. To je glavni razlog za vegetarijanstvo jogijev. Živali imajo močno razvit instinkt za bližajočo se smrt. Začutijo, da gredo v zakol in pri tem doživljajo smrtni strah, pri čemer se jim po vsem telesu izločijo hormoni strahu in stresni hormoni. Ti hormoni ostanejo v mesu ubitih živali, ki ga nato pojedo nič hudega sluteči ljudje. Mnogi na videz nesmiselni strahovi, nevroze in psihoze izvirajo iz take hrane.

· Satja (satya) – resnicoljubnost
Dobro in pravilno je, da vedno govorimo resnico, vendar je še pomembneje, kako resnico prenesemo drugim. Lahko jo na grobo vržemo nekomu v obraz ali pa jo ovijemo v ljubeče besede. Da bi sledili načelu ahimse, je Mahaprabhudži (Mahaprabhuji) svetoval: “Vsaka tvoja beseda bi morala kot cvet pasti s tvojih ustnic.”
Biti resnicoljuben pomeni tudi, da ne skrivamo čustev, se ne izmikamo ali iščemo izgovorov. Nekaj časa lahko prikrivamo svoj pravi obraz, vendar vsaj nekdo bo vedel resnico – mi sami. Naša vest je priča resnice.

· Asteja (asteya) – ne kradi
Asteja pomeni, da nikoli ne bi smeli vzeti ničesar, kar nam po zakonu ne pripada. Ne gre le za materialne stvari, ampak tudi za krajo intelektualne lastnine oziroma oropati nekoga priložnosti, upanja ali radosti. Izkoriščanje narave in uničevanje okolja tudi nasprotujeta načelu asteje.

· Brahmačarja (brahmacharya) – čistost življenjske poti
Brahmačarja se pogosto enači s celibatom. Vendar brahmačarja pomeni mnogo več. Pomeni, da svoje misli vedno usmerjamo k Bogu, pri čemer ne zanemarjamo svojih posvetnih dolžnosti. Le-te je potrebno izpolniti z vso pozornostjo in s stalnim zavedanjem: “Nisem jaz tisti, ki deluje. Edini storilec je Bog.”

· Aparigraha – ne poseduj
Stvari in lastnine ne bi smeli kopičiti. Ko nekaj pridobimo, to samo uporabimo. Na svet pridemo brez lastnine, in to naj bi ohranjali skozi vse življenje. Aparigraha pa pomeni tudi, da damo ljudem svobodo in se jih ne oklepamo. V samem procesu pa osvobodimo tudi sebe. Zato dajanje svobode drugim prinaša svobodo nam samim.

2. Nijama (niyama) – notranja disciplina
Sestavlja jo pet načel:

· Šauča (shaucha) – čistost
Pomeni zunanjo in notranjo čistost. Ne le obleka in videz, ampak tudi naše misli in čustva bi morale biti čiste. Pomeni tudi čistost družbe, v kateri se gibljemo. Za osebno duhovno rast je nujno, da smo v dobri družbi tistih, ki s svojo modrostjo in znanjem prispevajo k našemu duhovnemu razvoju.

· Santoš (santosh) – zadovoljstvo
Zadovoljstvo je največje bogastvo, ki ga lahko posedujemo. Indijski pesnik Tulsidas je zapisal: “Lahko poseduješ rudnike zlata in dragih kamnov, toda vse bogastvo bo izničeno zaradi notranjega nezadovoljstva.” Zadovoljni smo lahko šele, ko spoznamo, da niso materialne dobrine tiste, ki nam prinašajo zadovoljstvo, ampak notranja sreča in mir. Materialne dobrine pa nam prinašajo razočaranje.

· Tapa – samonadzor, samodisciplina
Predati se ne smemo pred nobeno oviro. Nadaljevati moramo z vso vztrajnostjo, trdim delom, potrpežljivostjo in osredotočenostjo – to je ključ do uspeha. Ovire ti pridejo na pot samo zato, da te okrepijo in osredotočijo.

· Svadhjaja (svadhyaya) – preučevanje svetih spisov
Za učence joge je zelo pomembno, da se seznanijo s starodavnimi spisi kot so Bhagavad Gita, Upanišade (Upanishads), Patandžalijeve joga sutre (Patanjali Yoga Sutras) itd. Vsebujejo izjemno znanje in nam pomagajo na duhovni poti joge.

· Išvara (ishvara) pranidhana – čaščenje Boga
Z brezpogojno vero in predanostjo predaj Bogu vse, kar delaš. Bog ščiti vse, ki se mu predajo z zaupanjem in vero.
3. Asana – telesni položaji z zavedanjem v sinhronizaciji z dihom
4. Pranajama (Pranayama) – dihalne vaje oz. nadzor nad dihom
Radža jogiji preko kontrole telesa in diha nadzorujejo tudi svoj um. S tem prebudijo notranjo moč, ki jim pomaga pri duhovnem razvoju.
5. Pratjahara (Pratyahara) – odmik uma od čutov
Jogiji lahko po svoji volji usmerijo um in čutila v svoj notranji ali zunanji svet. Tako kot želva, ki lahko svoje okončine skrije pod oklep, kadarkoli to želi. Ko nekdo nadzoruje pratjaharo, je neodvisen od zunanjih okoliščin. S polnim zavedanjem lahko pozornost čutil preusmeri stran od zunanjega sveta.
V prvi fazi meditacije ohranjamo telo nepremično, oči zaprte, um umirjen in pozornost usmerjeno vase. To je pratjahara. Vadimo jo lahko na različne načine. Na primer s poslušanjem zvoka v telesu (srčni utrip, krvni obtok). Pri meditaciji najprej usmerimo pozornost na zunanje zvoke (s tem da se jih zavedamo), nato pa na notranji mir, notranji zvok. To tehniko osredotočanja se lahko naučimo šele, ko obvladamo pratjaharo.
6. Dharana – enotočkovna osredotočenost uma
Dharana je osredotočanje na misli ali čustva. Običajno pozornost zadržimo le za kratek čas, nato pa nas misli ponovno preplavijo. Po določenem času vadbe se zavedanje procesa prebudi samo po sebi. Če se v danih okoliščinah ne moremo za dalj časa na nekaj osredotočiti, potem dharane še nismo obvladali. Tehnike, ki močno pripomorejo k izboljšanju koncentracije so meditacija na svečo (trataka), izbrane asane in pranajame ter žebranje manter.

7. Dhjana (dhyana) – meditacija je stanje, ki ga dosežemo po enotočkovni osredotočenosti uma
Meditacije se ne moremo naučiti na enak način kot na primer spanja. Dobro spimo, kadar je naše telo sproščeno in utrujeno. Do meditacije pa pride, ko utihne um. Razum prebudi domišljijo, vendar v meditaciji domišljije ni. Človeške možgane lahko primerjamo z računalnikom, saj imajo ogromno kapaciteto spomina. So pa tudi omejeni. Med meditacijo izkusimo čistost bivanja. Človeški možgani pa lahko reproducirajo samo tisto, česar smo se naučili. Z Bogom se lahko zlijemo samo takrat, ko razum miruje in ko se ego posameznika razblini. Meditacija je stanje, ki ga ni mogoče definirati. Vsak posameznik ga doživi na svoj način, je zelo individualno stanje.

8. Samadhi – popolno spoznanje, ko objekt in subjekt postaneta eno
Stanje samadhija nastopi, ko strokovnjak (na primer nekdo, ki vadi jogo), njegovo znanje (na primer o tem, kaj Bog je) in predmet poznavanja (na primer Bog) postanejo eno. To pomeni, da je prišlo do soglasja z božansko zavestjo. Ko nekdo vidi božansko, žarečo svetlobo, sliši božanske zvoke in čuti v sebi neskončno razsežnost, takrat je dosegel stanje samadhija. Ko je nekdo v stanju samadhija, je to kakor reka, ki se po dolgi in naporni poti, ko premaga vse ovire, zlije z morjem. Ko jogi prispe do konca duhovne poti, se zlije z božansko zavestjo. Osvobodi se in njegova zavest najde neskončni mir in tišino. Tega doživetja harmonije ni mogoče izraziti z besedami, kajti:
Samo tisti, ki je okusil mleko, ve, kakšnega okusa je;
Samo tisti, ki je čutil bolečino, ve, kaj bolečina je;
Samo tisti, ki je ljubil, ve, kaj ljubezen je;
In samo tisti, ki je doživel samadhi, ve, kaj samadhi je.
V stanju samadhija ni dvojnosti. V najvišjem stanju jaza je vse eno. Cilj joge je zlitje duše posameznika s kozmično dušo. Tam ne obstajajo dan in noč, in ne tema in svetloba.

HATHA JOGA

Hatha yoga, kot je bila opisana v zgodnjih Yoga Upanishadah, je bila sestavljena iz shatkarm in je zelo natančna in sistematična znanost. Shat pomeni “šest” in karma “akcija”; shatkarme sestojijo iz šestih skupin čistilnih praks. Cilj hatha yoge in s tem shatkarm je ustvariti harmonijo med dvema glavnima pranskima tokoma, ido in pingalo in na ta način pridobiti fizično in mentalno očiščenje in ravnotežje.

Shatkarme uporabljamo tudi za uravnovešanje treh dosh ali telesnih sokov: kaphe, sluza; pitte, žolča in vate, zraka. Po obeh, ayurvedi in hatha yogi, je bolezen rezultat neravnotežja dosh. Te prakse uporabljamo tudi pred pranayamo in drugimi višjimi jogijskimi praksami, da telo prečistimo od toksinov ter zagotovimo varen in uspešen napredek na spiritualni poti.

Obstaja šest shatkarm:

1. Neti: Proces prečiščevanja in čiščenja nosnih prehodov. Praksi, ki sta vključeni v tej
kategoriji sta: jala neti in sutra neti.

2. Dhauti: Serija čistilnih tehnik, ki so razdeljene v tri glavne skupine: antar dhauti
ali notranje čiščenje, sirsha dhauti ali čiščenje glave (tradicionalno se imenuje danta dhauti) in hrid dhauti ali čiščenje prsi. Notranje tehnike čistijo ves prehranjevalni kanal, od ust do anusa. Razdeljene so v štiri prakse:
a) shankhaprakshalana (varisara dhauti) in laghoo shankhaprakshalana, čiščenje
črevesja;
b) agnisar kriya (vahnisara dhauti), aktiviranje prebavnega ognja;
c) kunjal (vaman dhauti), čiščenje želodca z vodo;
d) vatsara dhauti, čiščenje črevesja z zrakom.

Večina teh praks zahteva strokovno vodenje.

3. Nauli: metoda masiranja in krepitve trebušnih organov.

4. Basti: tehnike izpiranja in toniziranja debelega črevesa.

5. Kapalbhati: dihalna tehnika za prečiščevanje frontalnega dela možganov.

6. Trataka: praksa intenzivnega strmenja v eno točko ali predmet, ki razvija moč
osredotočanja.
(http://www.peaceandfitness.com/articles/5-principles-of-hatha-yoga/)
Znižanje krvnega tlaka, upočasnitev dihanja in srčnega utripa so le nekatere pridobitve rednega izvajanja joge. K boljšemu telesnemu zdravstvenemu stanju prispevajo stimulacija notranjih organov in prebavnega sistema ter izboljšanje krvnega obtoka. Razumeti moramo tako pomembnost izvajanja vaj, kakor tudi to, da ni dovolj samo reden obisk vadbe joge.

5 načel hatha joge:

1. Ustrezne telesne vaje ali asane
Naše telo bi moralo biti vajeno telesnih vaj in gibanja. Če mišicam in sklepom ne zagotovimo dovolj gibanja, bo to telesu prineslo težave in togost. Posameznik bi moral vaje izvajati z lahkoto in občutkom udobja, istočasno pa ceniti telo, um in duhovno življenje.

2. Pravilno dihanje ali pranajame (pranayama)
Joga nam pomaga do skrajnosti povečati pljučno kapaciteto, hkrati pa nas uči kontrolirati dih. Pravi način dihanja je globok, počasen in ritmičen. Prinaša nam večjo osredotočenost in čistost uma. Uči nas tudi gibanja skupaj z dihom in v popolnem zavedanju.

3. Pravilno sproščanje ali savasana
Starodavni modreci in jogiji so razvili zelo učinkovite tehnike globinskega sproščanja. Naučili so se neke vrste samospoznanja. To je bilo mnogo pred izumom avtomobila, letala, telefona itd. Mnoge moderne tehnike sproščanja in obvladovanja stresa uporablja te starodavne tehnike in vse vodijo do popolne sprostitve. Jogi lahko doseže globok občutek notranjega miru in pomladitev telesa.

4. Pravilna prehrana ali vegetarijanstvo
Karkoli jemo, to vpliva na naš um. Odgovorni smo za svoje telo in um. Joga priporoča za maksimalno učinkovitost uma in telesa, zavedanja in duhovno rast vegetarijansko dieto, ki vključuje tudi mlečne izdelke. To je ključni del življenjskega sloga jogija. Ni nujno, da je vsak jogi vegetarijanec. Nikomur ne škodi. Ne jej mesa. Ne prizadeni nobenega bitja v stvarstvu. Spoštuj vsa bitja in nič hudega jim ne stori.

5. Meditacija ali dhjana (dhyana)
Mi postanemo to, kar mislimo. Svoj življenjski slog bi morali usmerjati k pozitivnemu razmišljanju ter ustvariti pozitivno in zdravo okolje. To bi zelo pripomoglo k dobremu zdravju in mirnemu, radostnemu duhu. Z upoštevanjem filozofije joge in rednim izvajanjem tehnik, si razvijemo pozitiven pogled na življenje in hkrati nadzorujemo svoj um.
Joga je življenjski slog, ki vodi do zdravega in kakovostnega življenja. Je mnogo več kot le zvijanje telesa v različne položaje, kar predstavlja le majhen del joge. Vodi do zdravega in pravilnega zlitja uma, telesa in duha. Jogi živi po načelu »glava, roka, srce«. Delaš tisto, kar misliš in čutiš v srcu.

2. DŽNANA (JNANA) ALI GJANA (GYANA) JOGA

Džnana pomeni znanje. Džnana joga je pot, na kateri stvarnost odkrivamo z uvidom, skozi prakso, učenje in znanje. Jnana joga vključuje štiri načela:

1. Viveka – razlikovanje: Viveka je najbolj čista oziroma prefinjena oblika znanja, ki ga lahko opišemo kot najvišje stanje naše zavesti. Naša vest razlikuje med tem, kaj je prav in kaj narobe. Večino časa se zavedamo tega, kar naj bi delali, vendar naše egoistične zahteve in želje pogosto nadvladajo in preglasijo notranji glas vesti.

2. Vairagja (Vairagya) – odrekanje: Vairagja pomeni osvoboditi se hrepenenja po posvetnih užitkih ali dobrinah. Zaradi spoznanja, da so posvetni užitki neresnični in minljivi, se gjana jogi usmerja k iskanju nespremenljive, stalne, večne vrhovne sile – Boga. V sebi vzpostavi stanje brez strasti in nepristranske mirnosti. Dogodki, stvari ali ljudje ga ne očarajo in ne odbijajo, kajti celotno stvarstvo je minljivo in zato neresnično. Resničnost je neuničljiva, večna in stalna. To je atma, izvir božanstva. Atmo primerjamo s prostorom, ki ga ni mogoče zažgati ali razrezati. Posamezni “individuumi” nastanejo šele, ko prostor pregradimo z zidovi. Vendar se prostor sam zaradi tega ni spremenil. In ko zidove podremo, preostane samo nerazdeljen, nedoločen, neskončen prostor.

3. Šatsampati (Shatsampatti) – šest zakladov: To načelo gjana joge sestavlja šest temeljev:
· Šama (Shama) – Odmik uma od čutil. Um se mora odmakniti od čutil, ki so receptorji za zunanje impulze ali dražljaje.
· Dama – nadzor nad čuti in umom, s čimer sebi preprečimo negativna dejanja kot so kraja, laž in negativne misli.
· Uparati – dvigniti se nad negativne misli in se popolnoma osredotočiti
· Titikša (Titikshra) – vse kar delamo, delamo 100%, smo neomajni in disciplinirani. Vztrajamo in premagujemo težave.
· Šradha (Shraddha) – vera in zaupanje v Svete spise in učenja mojstrov.
· Samadhana – nepristranost in mirnost. Biti odločen in imeti cilj. Naša pozornost mora vedno biti usmerjena proti cilju, od katerega nas nič ne sme odvrniti.

4. Mumukšatva (Mumukshatva) – nenehno strmenje k Bogu: Mumukšatva je goreča srčna želja, da prepoznamo Boga in se z njim zlijemo. Osvetlitev naše prave narave, atma gjan, je vrhovno in trajno znanje. Samo-realizacija je direktna izkušnja zlitja z Bogom in življenjem samim, s čimer se odprejo meje razuma in se srce napolni z ljubeznijo. Spoznamo, da vse kar dajemo, se nam tudi povrne. Razumevanje in spoštovanje ahimse, nenasilja, postane s tem samoumevno.

Stopnje prakticiranja džana joge:

· Sravana – poslušati nauke Upanišad (Upanishads) in preučevati vedske spise. Pridobiti znanje o brahmanu in atmanu.
· Manana – upoštevati nauke.
· Nididhjasana (Nididhyāsana) – biti v stanju meditacije na Resnico.

3. KARMA JOGA

Beseda “karma” pomeni “nekaj narediti”. Vsako umsko ali fizično dejanje je karma. Karma je sinonim za Univerzalni zakon vzroka in posledice, ki opisuje posledice dejanja.
V popolnem sozvočju z zakonom o posledicah se nam vse, kar naredimo, rečemo ali mislimo, prej ali slej povrne. Tako kot je sreča rezultat preteklih dobrih dejanj, je smola oz. nesreča odsev preteklih negativnih dejanj.
Dogodki v prihodnosti se ne pojavijo nenadoma, ampak so rezultat našega ravnanja v preteklosti in sedanjosti. Usodo si pišemo sami s svojo karmo ali dejanjem. Tarča je v trenutku odcepitve puščice od loka nespremenljiva in predvidljiva, razen če puščice ne preusmeri oziroma popravi njene poti drug zunanji dogodek. Z redno vadbo “joge”, z modrostjo in nesebično pomočjo lahko spremenimo izide svoje karme in počasi vodimo svojo usodo proti dobremu in pozitivnemu.
Namesto, da krivimo druge za to, kar se nam dogaja, nas razumevanje zakona karme pripelje do prevzemanja odgovornosti zase in svoja dejanja. Zakon karme: situacija, v kateri smo, je rezultat naših preteklih dejanj in našo prihodnost bodo oblikovala dejanja v sedanjosti.
Obstajata dve vrsti karme:
· Sakama karma – sebična dejanja
· Niškama (Nishakama) karma – nesebična dejanja

Sebične misli in ravnanja postavijo pregrade in razločujejo med “mojim” in “tvojim”. Nesebična dejanja pa nas privzdignejo z nivoja malega ega k složnosti z vsemi ostalimi bitji. Sakama karma nas ujame v močvirje Čorasi ka čakra (Chorasi ka Chakra) (kolo smrti in ponovnega rojstva). Niškama karma pa nas osvobodi začaranega kroga.
V Indiji veljajo svetniki, modreci in narava za nesebične. Dež koristi vsem enako – tako človeku kot živalim. Drevo nudi svojo senco vsem, ki iščejo zavetje in nudi svoje sladke sadove tudi vsem tistim, ki vanj mečejo kamenje. Reka poteši žejo vsem mimoidočim, tako srni kot tigru. Svetnik blagoslavlja ljudi brez razločevanja.
Niškama karma je duhovna pot, po kateri se izognemo ustvarjanju nove karme in odpravimo preteklo karmo. Razumevanje, odpuščanje in pomoč drugim so nesebična dejanja, ki nas osvobajajo iz kroga karme.

4. BHAKTI JOGA
Bhakti joga je ljubezen in predanost stvarstvu, je spoštovanje ter izjemna skrb za vsa živa bitja in naravo, je ljubezen in čaščenje Boga. Bhakti joga je duhova pot, po kateri dosežemo samo-realizacijo z direktnim zlitjem z Bogom. Je najtežji način, ker ne obstajajo tehnike za doseganje stanja bhakti. Je način, s katerim lahko ljudje dosežemo stanje svobode in poduhovljenosti. Bhakti joga spada pod okrilje joge, čeprav ne vsebuje duhovnih vaj. Lahko jo je izvajati. Vseeno je, kateri narodnosti ali religiji nekdo pripada. Pot bhakti joge nas vodi neposredno k cilju.
Bhakti joga vključuje tudi čaščenje Boga v njegovi manifestaciji. Bog je vseprisoten. Bog biva v nas in prežema vse okrog nas. Z Bogom smo povezani preko nitke ljubezni. Bog je ljubezen in ljubezen je univerzalna. Ljubezen in božja milost prežemate vse okoli nas. Božja milost in ljubezen izvirata iz nas samih, česar se tega skorajda ne zavedamo. Ko nekdo izkusi božansko ljubezen in zavest, si ničesar drugega več ne želi. Takrat spoznamo pomen prave ljubezni do Boga.
Življenje brez bhakti je suhoparno in jalovo. V takem življenju ni čara. Vsa bitja potrebujejo ljubezen, saj nas ljubezen osrečuje in varuje.
Obstajata dve vrsti bhakti:
· apara bhakti – egoistična ljubezen
· para bhakti – univerzalna ljubezen

Bhakta (tisti, ki je dosegel cilj bhakti joge) sprejema vse. Zanj je kakršenkoli dogodek v življenju božje darilo. Popolnoma se je predal, brez želja ali pričakovanj. Ničesar ne zameri.
Bhakti v nas, pa se preliva z našimi egoističnimi mislimi. Za svoja dobra dejanja želimo povračilo. To se dogaja vse dokler ne dosežemo stopnje vrhovne ljubezni. Običajno ljudje molijo k Bogu, ko so v stiski, v težavah, ko jih nekaj boli ali kadar si želijo nekaj materialnega. Toda kakršno koli posedovanje ni trajno. Ko odidemo na drugi svet, vse posedovano pustimo za seboj. Kadar imamo svojo predstavo o tem, kaj Bog je in kako naj bi Bog deloval, se zapremo pred božanskim razodetje ali direktno izkušnjo.
Bhakti naredi duhovno pot popolno. Če nečesa ne marate, tega ne boste mogli delati. Ravno tako nam ljubezen in predanost pomagata pri premagovanju ovir in omogočata trdno duhovno pot. Brez ljubezni do vseh živih bitij in narave se ne moremo zliti z Bogom.

Satsang pomeni druženje z resnico. Sat pomeni resnico in sang družbo.
Naši možgani so razdeljeni na levo in desno možgansko poloblo. Leva je povezana z intelektualnim vidikom našega delovanja, desna pa s čustvenim. Satsang združuje oba vidika: petje in modrosti oz. intelektualne razprave. Petje zadovolji desno možgansko poloblo, pogovor pa levo. S tem se možgani uravnovesijo, kar nam omogoči direktno izkušnjo resnice.
Ko vsi skupaj pojemo, začutimo zlitje z vsemi bitji. Večina petja je v starodavnem jeziku sanskrt. S tem presežemo vidik časa. Petje bhadžanov (bhajans) nam pomaga povezati se s časom in prostorom ter s kolektivno zavestjo in energijo.
Mantre: “Mananat Trayati iti mantra.”
Mantra osvobodi um. Z uporabo mantre pri duhovnim petjem, džapi (japa) ali meditaciji pomagamo umu, da se umiri.
O izvoru bhakti joge nas učijo Upanišade, predvsem Šjetašvatar Upanišad (Shyetashvatar Upanishad). O filozofiji bhakti joge nas učijo spisi kot so Bhagavad Gita in Purane. Duhovna gibanja, v katerih bhakti joga zavzema osrednje mesto, so vaišnavizem (vaishnavism), šaivizem (Shaivism) in šaktizem (Shaktism).
Čeprav je bhakti joga podobna odnosu med prijatelji, brati in sestrami, itd., pa je glavna razlika v tem, da gre tu za odnos med dušo posameznika in kozmično dušo (vrhovno dušo). Bhakti joga je duhovna pot, na kateri si zadamo kot cilj zlitje z Bogom. Duhovne prakse različnih vej bhakti joge so si zelo podobne, medtem ko se med seboj razlikujejo po podobi, skozi katero častijo Boga in koncept narave.
Prahlada razlaga, da ima duhovna praksa bhakti joge devet oblik:
1. Sravaṇa – poslušanje zgodb iz svetih spisov o Krišni (Krishna)
2. Kīrtana – slavljenje (skupinsko petje)
3. Visnoh Smaraṇa – spominjanje ali osredotočanje uma na Višnuja (Vishnu)
4. Pada-Sevana – medsebojna pomoč
5. Arkana (arcana) – čaščenje podobe
6. Vandana – pokloniti se
7. Dasja (dasya) – biti pripravljen pomagati drugim (seva)
8. Sakhja (sakhya) – imeti prijateljske odnose
9. Atma-nivedana – popolna predaja
Teh devet oblik duhovne prakse bhakti joge pomaga človeku ostati v stiku z Bogom. V večini šol bhakti joge priporočajo žebranje džape (japa) in meditacijo na podobo božje manifestacije (išta devata – iṣhṭa-devatā).
Indijski duhovni učitelj Meher Baba je dejal: “Bhakti joga eden najpomembnejših načinov doseganja samo-realizacije.” Bhakti joga preprosto pomeni umetnost čaščenja v vsej njeni globoki popolnosti. Čaščenje, ki temelji na filozofiji in duhovnosti, povezano z božansko ljubeznijo, brez dvomov in v popolni veri – to imenujemo bhakti joga.
Bhagvad Gita – Bhagavad gita je knjiga o jogi.
Bhagvad Gita je predvsem med pripadniki vaišnavizma osrednji sveti spis hinduizma. Bhagavad Gita poudarja kot glavne gonilne sile duhovnega življenja ljubezen in nedolžne, čiste namene.
Zaposli svoj um, da vedno razmišlja o Meni in zagotovo boš prišel k Meni.
Samo z nesebičnim, predanim služenjem lahko MENE razumeš kot ‘jaz sam’. In ko se nekdo popolnoma zaveda Mene, lahko s to predanostjo vstopi v božje kraljestvo.

Veje bhakti joge:
V hinduizmu obstajajo tri glavne veje bhakti joge:
· Šaivisti (Shaivist) častijo Šivo (Shiva) in njegovo družino, vključno z Ganešo (Ganesha) in Muruganom kot glavnima božanstvoma;
· Vaišnavisti (Vaishnavist) častijo Višnu (Vishnu) in njegove avatarje, kot sta Krišna (Krishna) in Rama;
· Šaktisti (Shaktist) prvenstveno častijo deve, kot so Durga, Kali, Lakšmi (Lakshmi) in Parvati.
Vse te skupine dajejo najvišji pomen in spoštovanje svojim božanstvom, pri čemer ohranjajo dolžno spoštovanje tudi do božanstev drugih skupin. Vsako božanstvo drugače dojemamo glede njihovih primarnih in sekundarnih lastnosti. Sveti spisi vsake od skupin in njihovi sledniki trdijo, da so božanstva med seboj prepletena na tak način, da vsako od njih vodi do vseprisotnega, vrhovnega, nadstvarnega Boga.
Vodilni učitelji bhakti joge:
· Narada Muni
· Hanuman
· Alvari (Alvars) (priblžno 2. do 8. stoletje)
· Najanari (Nayanars) (5. stoletje do leta 1010)
· Adi Šankara (Adi Shankara) (do leta 820)
· Natamuni (približno 10. stoletje)
· Alavandar ali Jamuna (Yamuna) (od leta 916 do 1036)
· Ramanudžačarja (Ramanujacharya) (od 1017 do 1137)
· Madhvačarja (Madhvacharya) (od 1238 do 1317)
· Vedanta Desika (od 1268 do 1370)
· Džajadeva (Jayadeva) (12. stoletje)
· Nimbarka (13. stoletje)
· Anamačarja (Annamacharya) (od 1408 do 1503)
· Valabha Ačarja (Vallabha Acharya) (od 1479 do 1531)
· Čaitanja Mahaprabhu (Chitanya Mahaprabhu) (od 1486 do 1533)
· Punthanam (Poonthanam) (od 1547 do 1640)
· Bhadračala Ramadasu (Bhadrachala Ramadasu) ali Kančerla Gopana (Kancherla Gopanna) (približno 1620 do 1680)
· Guru Ravidass
· Narsinh Mehta
· Mira
· Svami Ramanand (od 1738 do 1802)
· Swaminarajan (Swaminarayan) (od 1781 do 1830)
· Tjagaradža (Tyāgarāja) (umrl leta 1847)
. Swami Ramakrishna (od 1836 do 1886)
· Bhaktivinoda Thakur (od 1838 do 1914)
· Sai Baba iz Širdija (Shirdi) (od 1838 do 1918)
· Ramana Mahariši (Maharshi) (od 1878 do 1950)
. Swami Sivananda (od 1887 do 1963)
· Bhaktivedanta Svami Prabhupada (od 1896 do 1977)
· Pramukh Svami Maharadž (Maharaj) (od 1921)
· Džagadguru Kripalu Maharadž (Jagadguru Kripalu Maharaj) (od 1922)
· Srila Bhaktivedanta Narajana Gosvami Maharadža (Srila Bhaktivedanta Narayana Goswami Maharaja) (od 1921 do 2010)